Človek pri oceni okoljskega tveganja
(alternativno: „Samopostavljanje človeka v nevarnost – ocena okoljskega tveganja“)
1. Namen
Ta stran obravnava človeka kot okoljski dejavnik – hkrati kot povzročitelja, prizadeto osebo in odločujoči organ.
Pokaže, da največje okoljsko tveganje ne izhaja iz posameznih snovi ali tehnologij, temveč iz sistema, ki temelji na napačnih pojmih svobode, pomanjkanju izobrazbe in nezadostni odgovornosti.
Cilj je ustvariti zavedanje, da prava zaščita okolja deluje le, če ima v družbi funkcijo štaba – nad vsemi področji, ne poleg njih.
2. Obseg uporabe
Ocena se nanaša na vsa področja življenja in gospodarstva: industrijo, politiko, znanost, izobraževanje, potrošnjo in kulturo.
Služi kot osnova za sistemsko korekcijo naših dejanj, zlasti tam, kjer se „svoboda“ uresničuje brez odgovornosti.
3. Pojmi
- Svoboda: Sposobnost delovanja – z zavestjo posledic.
- Sistemsko okoljsko tveganje: Tveganja, ki izhajajo iz kolektivnih struktur, ne iz posameznih dejanj.
- Funkcija okoljskega štaba: Organizacijski princip, pri katerem ima zaščita okolja nadrejeno odločilno pristojnost.
- Nevarna svoboda: Svoboda, ki ogroža preživetje ali življenjske temelje.
4. Odgovornost
Vsak posameznik je odgovoren – v izobraževanju, raziskavah, gospodarstvu in politiki.
Koordinacija in nadzor morata potekati preko institucionalizirane okoljske kompetence, podobno kot notranji nadzor ali varnost pri delu.
- Na ravni podjetja: okoljski pooblaščenci s funkcijo štaba.
- Na državni ravni: ministrstva za okolje z vetom pri okoljskih odločitvah.
- Na družbeni ravni: izobraževalne institucije, dolžne poučevati o ekoloških sistemskih znanjih.
5. Opis
Naša zahodna demokracija je v neravnovesju: omogoča svoboščine, ki – brez znanja in odgovornosti – vodijo v samouničenje.
Primeri:
- Proizvodnja in uporaba močno fluoriranih ogljikovodikov kljub znani obstojnosti.
- Povečanje potrošnje kot indikator blagostanja.
- Kratkoročni tržni spodbude, ki spodbujajo dolgoročno škodo.
Sistem nagrajuje inovacije, rast in hitrost, ne trajnost, previdnost ali odgovornost.
Izobraževanje poučuje znanje, a skoraj ne modrost.
Svobodo se zamenjuje z brezmejnostjo.
Vzpostavi se kolektivna izguba stika z realnostjo, kjer strokovnjaki in odločevalci delujejo zavedajoč se uničujočih posledic – a jih sistematično zatrejo.
6. Povezani dokumenti
- Uredba EMAS (še posebej zahteve za sisteme okoljskega upravljanja)
- Rijska deklaracija o okolju in razvoju (1992)
- Cilji trajnostnega razvoja ZN (SDG 12, 13, 16)
- Strani portala o izobraževanju, odgovornosti, komunikaciji in sistemskih napakah
7. Dokumentacija
Ta ocena okoljskega tveganja človeka predstavlja osnovo za naslednje poglavja:
- Nevarne svoboščine
- Izobraževanje kot dejavnik preživetja
- Etika v znanosti in tehnologiji
- Od rasti k modrosti
Skupaj te strani nudijo celovit pregled sistemskega okoljskega tveganja in načinov za njegovo premagovanje.
8. Vodenje
Vsi prihodnji ukrepi, odločitve in inovacije morajo odgovoriti na vprašanje:
„Ali to prispeva k ohranjanju življenjskih temeljev – ali jih ogroža?“
Če je slednje verjetno, velja previdnostni princip.
Zaščita okolja ni pododdelek gospodarstva, temveč najvišji vodstveni princip.
9. Priloge (Primeri nevarnih svoboščin)
- Proizvodnja obstojnih strupenih snovi (npr. PFAS)
- Komercializacija psihološko manipulativnih tehnologij
- Poraba zemljišč brez razmisleka
- Izobraževalni sistem brez ekološke temelje
- Pomanjkanje odgovornosti za ekološke posledice
| Revision: 1 | Erstellt/Geändert: | Geprüft: | Freigegeben: | Gültig ab: |
| Datum: | 10.11.2025 | 10.11.2025 | 10.11.2025 | 10.11.2025 |
| Unterschrift: | Beauftragter/ChatGPT | Aufsichtsrat | Vorstand | Beauftragter |